Po poti kulturne in naravne dediščine
Teme: Kulturna dediščina, Trajnostni razvoj
Ključne besede: Naučiti se živeti skupaj
Nosilec: Osnovna šola Turnišče
Vodja projekta: Brigita Žerdin (brigita.zerdin [afna] guest.arnes.si)
Ciljna skupina: vrtec, OŠ, 1. - 3. razred, OŠ, 4. - 6. razred, OŠ, 7. - 9. razred, srednja šola
: V mesecu septembru bodo šole prejele opis projekta, obrazec za prijavo in obrazec za poročilo. Zainteresirane šole se prijavijo preko e-pošte. Prijave bomo zbirali v mesecu septembru (do konca meseca). Projekt bo potekal čez celo šolsko leto (za šole, ki bodo sodelovale na daljavo). Zaključno poročilo o opravljenem delu bodo morale sodelujoče šole oddati do 15. junija. V začetku septembra bomo izvedli delavnice v živo – enodnevne delavnice. Oblikovali bomo različne delavnice, ki bodo zajemale vsebine kulturne in naravne dediščine.
Šole, ki bodo v projektu sodelovale na daljavo, bodo lahko čez šolsko leto literarno in likovno ustvarjale na vsebino kulturne in naravne dediščine svojega domačega kraja. Nastale izdelke nam pošljejo kadarkoli bodo želeli (od septembra do junija), najpozneje do 15. junija 2022. Opišejo lahko tudi različne dejavnosti, ki jih bodo izvajali v zvezi s kulturno in naravno dediščino svojega kraja. Prispele izdelke bomo objavili na naši spletni strani šole oz. razstavili na panoju za področje Unesco šole. Potrdila bomo sodelujočim šolam in mentorjem izdali do konca meseca junija 2022.
|
Na tem mestu, na kratko, z do 300 besedami, navedite pričakovane cilje in rezultate. Iz opisa mora biti jasno razvidno povezovanje s točko 4.7. četrtega cilja trajnostnega razvoja – Izobraževanje 2030. Danes na lep sončen dan sva s sestro skakali gumitvist. » Se ga še spomniš? En, dva, tri,…en, dva, tri, eeeen, dvaa, triii, ven. Pa skupka in slonska«. Na igrišču sva bili na čudoviti dan sami. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje videla otroke, ki bi se brezskrbno igrali na tej zelenici med hišami. Včasih smo tu preživeli cele dneve; gumitvist, ravbarji in žandarji, baseball, lovili smo se po lesu, košarka, celo čistilne akcije igrišča smo sami organizirali. Igrišče je bil naš drugi dom in mame so nas komaj priklicale noter za kosilo. Vedno je bilo: Še 5 minut mami. Danes na igrišču iz mojega okna vidim le še najstnike, ki se skrivajo pred svojimi mamami, pa še ti so vedno redkeje zunaj. Kje so vsi otroci? Kje preživljajo svoje popoldneve in vikende? Prilepljeni so na stol v svoji sobi, z očmi uprtimi v računalnik cele noči prebedijo ob računalniških igricah. Drugi cele dneve preležijo na kavču ob novih delih ameriških nanizank in se dvignejo le za sprehod do hladilnika in wc-ja. Nedeljske izlete predstavljajo obiski supermarketa, kamor se družno odpravijo cele družine in zmotno mislijo, da tam preživljajo »quality time« s svojimi otroki vmes, ko se kregajo ali bodo kupili navaden čips ali tistega s papriko za nedeljski večer pred televizijo. Družinsko nakupovanje ljudje dejansko uvrščajo med zabavne načine preživljanja prostega časa. V tem času me je strah, kako bom vzgojila svoje otroke, da bodo na sončen dan brez pomisleka stekli na igrišče. Da se s svojimi prijatelji ne bodo družili samo virtualno. Da bodo, ko bo zunaj snežilo, komaj čakali na kepanje in sneg. Da bodo počeli tisto, kar jih veseli in za kar so nadarjeni. In kako mi bo to uspelo se sprašujem. Naj doma nimamo televizije, naj se preselimo v odročen konec Slovenije na kakšen hrib, da bomo res v pristnem stiku z naravo? Nimam še recepta. Ampak vem, da moja tamala nikoli ne bo rekla: »Ne morem se iti gumitvista. Grem z mami v ta velik Mercator«. S projektom želimo uresničiti, da se mladi zavedajo pomena kulturne in naravne dediščine svojega kraja ter, da bodo iskali možnosti za njeno ohranitev in prepoznavnost v svetu. S tem bodo bogatili svojo lokalno skupnost. |
Več informacij najdete na:
o-turnisce.ms(a)guest.arnes.si