17. oktober - Svetovni dan boja proti revščini

17. oktober je za mednarodni dan boja proti revščini razglasila leta 1992 Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija o človekovih pravicah, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote.

 Od takrat se vsako leto na ta dan na istem kraju zberejo ljudje iz vseh okolij, različnih prepričanj in družbenega izvora, da bi izrazili solidarnost z revnimi in obnovili svoje zaveze.

Glavna tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini je »Skupno delovanje za dosego družbene in okoljske pravičnosti za vse«. Poteka v senci pandemije covida-19, ki je resno ogrozila svetovna prizadevanja, da bi do leta 2020 hudo revščino po svetu zmanjšali, do leta 2030 pa odpravili.

V Sloveniji živi pod pragom tveganja revščine vsak osmi prebivalec.

Kako se sploh meri revščina? Statistični uradi evropskih držav merijo t. i. relativno revščino; to pomeni, da ugotavljajo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi. Predpostavljamo, da so relativno revni tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, ki je običajen za družbo, v kateri živijo.

Relativno revščino izražamo s stopnjo tveganja revščine. Ta pove, kolikšen delež ljudi v državi živi v gospodinjstvih, katerih neto razpoložljivi dohodek je nižji od praga tveganja revščine.

V Sloveniji je v letu 2019 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 12,0 % ali 243.000 ljudi.

Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je v Sloveniji v letu 2019 znašal 8.440.00 EUR, mesečni pa 703,00 EUR. To pomeni, da so bile osebe, katerih neto razpoložljivi dohodek na ekvivalentno odraslo osebo na mesec je bil nižji od 703,00 EUR, izpostavljene tveganju revščine oz. so morale preživeti mesec z dohodkom, ki je bil nižji od tega zneska.

Tveganju socialne izključenosti je izpostavljen vsak sedmi prebivalec Slovenije.

Socialna izključenost je širši pojav od revščine, saj lahko doleti tudi ljudi, ki so resno materialno prikrajšani ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Vsem trem oblikam socialne izključenosti (tj. tveganju revščine, resni materialni prikrajšanosti in zelo nizki delovni intenzivnosti) je bilo v letu 2019 izpostavljenih približno 10.000 oseb.

Trenutna prizadevanja glede boja proti revščini otrok potekajo v smeri, da bi Evropski parlament podprl predlog, da države članice EU najmanj 5 % sredstev ESS+ namenijo za odpravo revščine otrok. K temu so pozvali tudi slovenske poslance v evropskem parlamentu.

Trend zadnjih 5 let kaže, da se stopnja tveganja revščine otrok zmanjšuje, kar je spodbudno, pa vendar je ob tem potrebno opozoriti, da smo imeli med leti 2010 in 2015 izrazito povišanje stopnje tveganja revščine zaradi ekonomske krize in neprilagojenih ukrepov, s katerimi bi lahko preprečili poglabljanje in zdrs otrok v revščino,« je povedala Alja Skele, vodja programov zagovorništva pri UNICEF-u Slovenija, ki jo posebej skrbijo dolgoročni vplivi, ki bi jih pandemija koronavirusa lahko imela na otroke brez ustreznih ukrepov. »Ob tem ponovno poudarjamo, da smo tudi v Sloveniji že pred pandemijo imeli številne ranljive otroke, njihove stiske in njihova ranljivost pa so se sedaj samo še poglobile. Zato je potrebno pri načrtovanju politik pozorno gledati, da so zajete vse skupine, posebej najranljivejše. Pri slednjih je velika zaskrbljenost za poglobitev vrzeli revščine, neenakosti, socialne izključenosti, nasilja in stisk.«

Revščina prizadene nekatere skupine otrok bolj kot druge – revščino še posebej tvegajo otroci iz družin brez delovno aktivnih članov, otroci z migrantskim ozadjem, otroci iz enostarševskih družin ter otroci, ki živijo v najemniških stanovanjih. Nizek socialno ekonomski položaj družine vpliva tudi na zadovoljstvo z življenjem otrok, kjer beležimo nižjo stopnjo zadovoljstva, to pa posledično vpliva tudi na duševno zdravje otrok. To kaže, da je revščina izrazito kompleksen pojav, ki terja na sodelovanju utemeljene rešitve. UNICEF Slovenija poziva Vlado RS in resorna ministrstva, da oblikujejo učinkovite ukrepe, utemeljene na potrebah otrok in njihovih družin, ki bodo usmerjeni k ustvarjanju spodbudnih okolij, ki bodo izkoreninili revščino otrok v Sloveniji ter preprečevali medgeneracijski prenos revščine. Varne in dostojno plačane zaposlitve za polni delovni čas, varno, primerno in dostopno stanovanje ter ukrepi, namenjeni zmanjševanju neenakosti v izobraževanju, lahko pomembno prispevajo k doseganju tega cilja.

 Cilja, katerega rezultat bo Slovenija, v kateri ima vsak otrok priložnost, da doseže svoj polni potencial.

Priporočila UNICEF-a oblikovalcem politik, ki lahko pripomorejo h krepitvi blaginje otrok, še posebej v času blažitve posledic pandemije:

• Pravičnost je potrebno postaviti v središče politik, ki obravnavajo otroke in si prizadevajo delovati v dobrobit otrok.
• Zagotavljanje uresničevanja načela največje koristi otroka v vseh ukrepih, ki vplivajo    na otroke.
• Okrepiti je potrebno medresorsko in medinstitucionalno sodelovanje pri zagotavljanju varstva in zaščite otrok, ki tvegajo revščino.
• Zaščititi je potrebno dohodke gospodinjstev, v katerih živijo najrevnejši otroci.
• Potrebno bi bilo opredeliti družinske transferje kot komplementarno dopolnitev k socialni varnosti družin.
• Razvoj univerzalno dostopnih in brezplačnih storitev za otroke.
• Vzpostavitev učinkovitega in vzdržnega sistema spremljanja položaja otrok na letni ravni, ki bo omogočal oblikovanje politik, utemeljenih na raziskavah in podatkih, ki omogočajo poglobljeno razumevanje položaja otrok.